Kaj je bolonjski proces

Kako se je začelo in kako proces poteka

Junija 1999 v Bologni so ministri, pristojni za visoko šolstvo, iz devetindvajsetih evropskih držav, med njimi tudi Slovenije, podpisali t.i. Bolonjsko deklaracijo, s katero so začrtali smeri razvoja evropskega visokega šolstva do leta 2010. Z deklaracijo so si države podpisnice zastavile skupni cilj - ob hkratnem polnem upoštevanju in spoštovanju različnosti nacionalnih sistemov izobraževanja in univerzitetne avtonomije – do leta 2010 z medsebojnim sodelovanjem izgraditi odprt in konkurenčen evropski visokošolski prostor, ki bo evropskim študentom in diplomantom omogočal prosto gibanje in zaposljivost, obenem pa bo privlačen tudi za neevropske študente. Cilj naj bi dosegli z različnimi ukrepi kot so vzpostavitev primerljivih in preglednih visokošolskih struktur in stopenj, vzajemno priznavanje relevantnih in primerljivih visokošolskih kvalifikacij, vzpostavitev medsebojno priznanih kreditnih sistemov in sistemov zagotavljanja kakovosti, spodbujanje mobilnosti študentov in visokošolskih učiteljev, razvijanje evropske dimenzije v izobraževanju ter večje konkurenčnosti evropskega visokega šolstva v svetu.

Pristojni ministri držav podpisnic se po podpisu Bolonjske deklaracije sestajajo vsaki dve leti (Praga 2001, Berlin 2003, Bergen 2005, London 2007), da ocenijo dosežen napredek v posameznih državah ter se dogovorijo o smereh nadaljnjega razvoja procesa in potrebnih ukrepih za uresničitev ciljev Bolonjske deklaracije.

S tem namenom ministri na vsaki konferenci sprejmejo poseben komunike s predlogi za nadaljnji razvoj bolonjskega procesa (Praški komunike, Berlinski komunike, Bergenski komunike, Londonski komunike). Od leta 1999 je v bolonjski proces pristopilo že petinštirideset držav.

Mejniki in glavni dokumenti

• Bologna 1988 (Magna Charta Universitatum): postavljena temeljna načela poslanstva univerz – avtonomija univerz.
• Lizbona 1997 (Lizbonska konvencija): konvencija o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v Evropski regiji.
• Pariz 1998 (Sorbonska deklaracija (eng)): harmonizacija evropskega visokošolskega sistema.
• Bologna 1999 (Bolonjska deklaracija (eng)): vzpostavitev Evropskega visokošolskega prostora do 2010, ob upoštevanju povezljivosti in primerljivosti visokošolskih sistemov.
• Lizbona 2000 (Lizbonska strategija (eng)): prilagoditev sistemov izobraževanja in usposabljanja zahtevam družbe znanja in potrebam zaposlovanja.
• Praga 2001 (Praški komunike (eng)): razširitev ciljev bolonjske deklaracije (vseživljenjsko učenje, vloga visokošolskih institucij in študentov ter privlačnost Evropskega visokošolskega prostora).
• Barcelona 2002: podpora trem strateškim ciljem (izboljšanje kakovosti, univerzalni dostop, odprtost v širše okolje) in akcijskemu načrtu za njihovo uresničitev (Izobraževanje in usposabljanje 2010).
• Berlin 2003 (Berlinski komunike (eng)): dodatne akcije (povezanost evropskega visokošolskega in raziskovalnega prostora) ter prioritete (vzpostavitev nacionalnih sistemov kakovosti, uveljavitev dvostopenjskega študija, sprejem sistema primerljivih stopenj).
• Bergen 2005 (Bergenski komunike (eng)): sprejetje splošnega ogrodja kvalifikacij evropskega visokošolskega prostora, ki ga sestavljajo tri študijske stopnje, generični deskriptorji za vsako študijsko stopnjo, ki temeljijo na učnih izidih in kompetencah, in obseg kreditnih točk na prvi in drugi študijski stopnji ter standardov in smernic za zagotavljanje kakovosti v evropskem visokošolskem prostoru.
• London 2007 (Londonski komunike (eng)): vzpostavitev registra evropskih agencij za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu, sprejem strategije Evropski visokošolski prostor v globalnem okolju 

Cilji

Cilji bolonjskega procesa iz Berlinskega komunikeja:

1. Zagotavljanje kakovosti visokega šolstva.
2. Sprejetje dvo- oziroma tristopenjskega sistema študija.
3. Pospeševanje mobilnosti študentov, akademskega in administrativnega osebja.
4. Vzpostavitev kreditnega sistema (ECTS) za vrednotenja študijskih obveznosti.
5. Priznavanje stopenj: sprejem sistema lahko prepoznavnih in primerljivih stopenj.
6. Aktivna udeležba visokošolskih zavodov, učiteljev in študentov v bolonjskem procesu in sodelovanje študentov pri upravljanju visokega šolstva.
7. Pospeševanje evropske dimenzije v visokem šolstvu.
8. Pospeševanje privlačnosti evropskega visokošolskega prostora.
9. Vseživljenjsko učenje.
10. Evropski visokošolski prostor in evropski raziskovalni prostor – dva stebra na znanju temelječe družbe.

Povezava z Lizbonsko strategijo

Z bolonjskim procesom se na področju visokega šolstva uresničuje cilj Lizbonske strategije (2000), da bo do leta 2010 Evropa postala najbolj konkurenčno in dinamično na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, sposobno trajnostne rasti z več in boljšimi delovnimi mesti in z več socialne povezanosti.

Uresničevanje bolonjskega procesa v Sloveniji

• december 2003: Uredba o javnem financiranju visokošolskih in drugih zavodov, članic univerz, od leta 2004 do leta 2008. Povečuje finančno avtonomijo univerz (samostojnost pri delitvi sredstev, vodenje kadrovske politike, oblikovanju normativov, pri zagotavljanju kvalitete), s ciljem spodbuditi prestrukturiranje in racionalizacija poslovanja in študijskih programov ter preusmeritev v spremljanje rezultatov (učni dosežki, kompetence diplomanta) in kakovosti.
• maj 2004: Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu. S sprejetjem Novele Zakona o visokem šolstvu je bila postavljena podlaga za uresničevanje treh prednostnih nalog bolonjskega procesa do leta 2005:

1. Sprejetje sistema visokošolskega izobraževanja z dvema oz. tremi glavnimi stopnjami.
2. Uveljavitev sistema lahko prepoznavnih in primerljivih stopenj.
3. Uveljavitev nacionalnega sistema za zagotavljanje kakovosti.

1. Sprejeta je bila študijska struktura z dvema oziroma tremi glavnimi stopnjami:

• Na prvi, dodiplomski stopnji, ohranjamo binarni sistem – univerzitetne in visokošolske strokovne študijske programe.
• Druga stopnja ima en tip študijskih programov – magistrske študijske programe.
• Tretja stopnja je doktorat znanosti.

Sistem je postavljen tako, da:

• je trajanje prve in druge stopnje določeno okvirno – skupaj ne več kot pet let;
• diplome po prvi stopnji omogočajo dostop do programov druge stopnje;
• diplome po drugi stopnji omogočajo dostop v doktorski študij.

Predvideno je, da se bodo novi dodiplomski in podiplomski študijski programi uvajali postopoma, najpozneje do študijskega leta 2009/10. To pomeni, da se bodo visokošolski zavodi lahko razpisali študijske programe, ki so bili sprejeti pred reformo, zadnjič v študijskem letu 2008/09, končati pa jih bo mogoče do izteka študijskega leta 2015/16.

2. Uveljavitev sistema lahko prepoznavnih in primerljivih stopenj, za kar je treba:

• pospešeno izvajati Lizbonsko konvencijo o priznavanju in
• izdajati Priloge k diplomi, avtomatično in brezplačno v slovenskem in enem od uradnih jezikov EU.

Zakon o visokem šolstvu uvaja tudi Nacionalno ogrodje visokošolskih kvalifikacij,v katerem se podrobneje določijo cilji in izhodišča za oblikovanje študijskih programov ter glavne značilnosti posameznih tipov študijskih programov.Prvič je mogoče oblikovati in izvajati tudi t.i. skupne študijske programe (joint degrees).

3. Uveljavitev nacionalnega sistema za zagotavljanje kakovosti.

Nosilca sistema sta:

• Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo, ki skrbi za akreditacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov ter
• Javna agencija za visoko šolstvo, ki bo postala nacionalna strokovna služba za pomoč pri razvojnih nalogah visokega šolstva ter vodenju akreditacijskih postopkov, zlasti pa “zunanje” evalvacije visokega šolstva po merilih, ki jih sprejme Svet za evalvacijo visokega šolstva kot organ agencije. (Po Zakonu o visokem šolstvu je rok za ustanovitev agencije 31. 12. 2005.)

• junij 2004: Zakon o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (Začel veljati z 21. januarjem 2005.) Uveden paralelni sistem priznavanja, ki razlikuje med priznavanjem za namen nadaljnjega izobraževanja ter za namen zaposlitve.

• julij 2004: Zakon o višjem strokovnem izobraževanju. Novi zakon prinaša večjo preglednost nad urejenostjo višjega strokovnega izobraževanja, kot dela terciarnega izobraževanja, ureja akreditacijske postopke, ki jih izvaja Strokovni svet za poklicno in strokovno izobraževanje, uvaja vrednotenje študijskih programov v skladu z ECTS in obvezno izdajanje priloge k diplomi v slovenskem in enem od uradnih jezikov EU članic. Zunanjo evalvacijo študijskih programov bo izvajala Javna agencija za visoko šolstvo oziroma natančneje njen Svet za evalvacijo visokega šolstva.

• julij 2004: Odloki o spremembah in dopolnitvah Odloka o preoblikovanju Univerze v Ljubljani, Odlok o preoblikovanju Univerze v Mariboru in Odloka o ustanovitvi Univerze na Primorskem. Državni zbor RS je sprejel sprememba sestave upravnega odbora univerze, v katerem so po novem predstavniki ustanovitelja (3), predstavniki univerze (4, od tega tri iz vrst delavcev, ki opravljajo visokošolsko dejavnost (visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci) in enega predstavnika drugih delavcev), predstavnik študentov (1) in predstavnik delodajalcev (1).

• september 2004: Merila za akreditacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov Sveta RS za visoko šolstvo

• oktober 2004: Merila za spremljanje, ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti visokošolskih zavodov, študijskih programov ter znanstvenoraziskovalnega, umetniškega in strokovnega dela Nacionalne komisije za kvaliteto visokega šolstva

• november 2004: Merila za kreditno vrednotenje študijskih programov po ECTS Sveta RS za visoko šolstvo

• december 2004: Sprejeti prvi študijski programi na Svetu RS za visoko šolstvo (sklep).

• februar 2005: Vlada sprejme sklep o preoblikovanju Sveta RS za visoko šolstvo.

• november-december 2005: Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo izvedejo nacionalno razpravo o Evropskem ogrodju kvalifikacij (EOK).

• februar 2006: Slovenija posreduje Evropski komisiji svoj prispevek k razpravi o Evropskem ogrodju kvalifikacij - Poročilo o rezultatih nacionalne razprave o Evropskem ogrodju kvalifikacij (EOK).
• maj 2006: sprejeta je bila Uredba o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja. Klasifikacijski sistem izobraževanja in usposabljanja (KLASIUS) je obvezen nacionalni standard, ki se uporablja tudi za razvrščanje aktivnosti in izidov izobraževanja in usposabljanja (ravni izobraževanja - Priloga 2)
• junij 2006: 14. 6. 2006 je začel veljati novi Zakon o strokovnih in znanstvenih naslovih, ki ureja strokovne in znanstvene naslove, ki se pridobijo na visokošolskih zavodih po končanih javno veljavnih študijskih programih prve, druge in tretje stopnje ter nazive strokovne izobrazbe, ki se pridobijo v višjih strokovnih šolah po končanih javno veljavnih višješolskih študijskih programih v skladu z zakonom, ki ureja višje strokovno izobraževanje. [Več...]
• september 2006: Državni zbor je julija 2006 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu, ki velja od 9. 9. 2006. Ta zakon je uvedel naslednje novosti:
• enovite magistrske študijske programe (obsegajo 300 kreditnih točk in trajajo pet let);
• Svet RS za visoko šolstvo je posevetovalni, akreditacijski, evalvacijski in habilitacijski organ; za vodenje in odločanje v teh postopkih Svet imenuje senate; spremeni se sestava;
• poglavje ''Javna agencija'' se črta;
• spremenijo se pogoji za izvolitev v naziv (glede zahtevane izobrazbe);
• spremeni se člen o financiranju javnih visokošolskih zavodov: sredstva za študijsko dejavnost se zagotovijo za prvo in drugo stopnjo;
• končne določbe urejajo 'primerljivost' oz. enakovrednost ravni izobrazbe, pridobljene po prejšnjih (dosedanjih) in bolonjskih študijskih programih;
• v doktorski študijski program (tretje stopnje) se lahko vpiše, kdor je končal dosedanji študijski program za pridobitev univerzitetne izobrazbe.